Naš spomin ne deluje kot kamera. Ne shrani celega dne. Shrani občutke in nekaj utrinkov. Spomniš se vonja šopka, kako ti je obleka stiskala pri pasu, kako je ženin pozabil govor in so se vsi zasmejali, kako je bilo hladno zvečer, ko sta stala zunaj. Vse vmes pa zbledi. Zato potrebujemo fotografije. Ne da bi nam pokazale, kako je bilo, ampak da bi nam pomagale ponovno začutiti, kako je bilo.
Dober poročni fotograf to ve. Zato ne lovi samo nasmehov za objektiv. Lovi tiste vmesne trenutke. Rožo, ki ti pade iz las. Prijateljico, ki ti popravi tančico, čeprav je že desetič. Očeta, ki ves čas drži robček v roki, pa ga ne uporabi. To so drobni trenutki, ki jih na sam dan sploh ne opaziš, ker si v svojem filmu, potem pa jih čez leto dni vidiš na fotografiji in te zadenejo.
Ko gledaš poročne fotografije en teden po poroki, gledaš, ali si bila lepa, ali ti je obleka lepo padla, ali imaš zaprte oči. Ko jih gledaš pet let kasneje, gledaš ljudi. Vidiš dedka, ki ga ni več. Vidiš prijatelje, preden so dobili otroke. Vidiš sebe, preden si postala mama ali preden sta se preselila. Zato je poročna fotografija ena redkih stvari, ki s časom pridobiva na vrednosti.
Stari poročni albumi iz leta 1904, ki jih danes hranijo muzeji, so nam zanimivi prav zaradi tega. Ne zaradi tehnike, ampak zaradi zgodbe. Vidimo obleke, pričeske, način, kako sta se držala. In čez sto let bo nekdo gledal vajine fotografije točno tako. Zato se splača razmišljati brezčasno. Naravne barve, mehki toni, brez pretiranih filtrov in efektov, ki bodo čez dve leti že zastareli. Fotografije, ki bodo tudi čez dvajset let videti kot vidva, ne kot trend.
Kaj naredi fotografijo elegantno
Eleganca v poročni fotografiji ni v dragi obleki ali v gradu. Eleganca je v občutku miru. To je tisto, kar danes iščejo pari, ki pridejo k fotografom, kot je Vanessa Tivadar. Ne želijo si fotografij, kjer ves čas pozirajo. Želijo si fotografij, kjer so prisotni. Kjer se vidi zaupanje med njimi in fotografom. Elegantna fotografija nastane, ko je kompozicija čista, ko ni preveč stvari v ozadju, ko svetloba pade lepo na obraz, ko je trenutek iskren. Včasih je to portret na sredi travnika v vetru, včasih je to fotografija v kuhinji dvorane, kjer nevesta na hitro poje kos torte. Eleganca ni togost, eleganca je umirjenost.
Veliko k temu doda tudi to, kako se fotograf obnaša. Če je fotograf miren, sproščen, nasmejan, če ne kriči navodil, če ne ustavlja nenehno poteka dneva, potem se tudi vidva sprostita. In sproščen par je vedno najlepši par.
Kaj vama bo ostalo v rokah
Na koncu dneva dobita veliko več kot mapo na računalniku. Dober fotograf razmišlja tudi o tem, kaj bo z galerijo potem. Ali bosta dobila predogled v dveh dneh, da lahko delita nekaj fotografij s prijatelji, ki niso mogli priti. Ali bosta dobila spletno galerijo, ki jo lahko pošljeta babici. Ali bosta dobila leseno škatlico z USB ključkom ali pa samo povezavo. In najpomembnejše, ali bosta dobila fotoknjigo.
Fotoknjiga ni album iz laboratorija. Je knjiga, ki jo oblikuje fotograf sam, z občutkom za zgodbo. Začne se s pripravami, gre skozi pričakovanje, skozi živčnost pred obredom, skozi olajšanje po poljubu, skozi solze, skozi smeh na slavju. Ko jo listaš, ponovno preživiš dan. In to je edini fizični predmet s poroke, ki ga bosta gledala vsako leto.
Zato je nasvet, ki ga slišiš od vseh poročenih parov, vedno enak. Najdi fotografa, katerega delo te resnično gane, ne samo navduši. Najdi nekoga, s katerim se lahko pogovarjaš. In mu zaupaj. Pusti mu, da te vodi. Pusti mu, da te včasih pusti pri miru. Ko bo vajin dan mimo, bosta vesela, da sta imela ob sebi nekoga, ki je znal ujeti ne le to, kako je vajin dan izgledal, ampak tudi to, kako se je vajin dan počutil.
